Odslej tudi na Ravnah na Koroškem
»Kaj bo meni terapevt, en tuj človek govoril, kako naj živim, saj o meni ne ve ničesar,« je komentar, ki ga najpogosteje slišim med pogovori o terapevtskih tematikah.
Ob tem se poraja vprašanje, ali lahko ima terapija tak ali celo večji učinek kot nasveti dobrih ljudi, ki nas poznajo in imajo radi?
Ja, lahko.
Četudi izvzamemo strokovne terapevtske tehnike, terapevt klienta doživlja tukaj in zdaj brez čustvenih bremen iz preteklosti, kar v realnih odnosih ni mogoče zato terapevt zgoraj citiran komentar tudi mnogo lažje sliši, kot: »Bojim se zaupati tujemu človeku, ko pa so mi poznani naredili toliko gorja.«
Za začetek terapije je nujno in za mnoge presenetljivo, da je možen le takrat, ko terapevt o klientovem življenju ne ve prav dosti, najbolje ničesar. Odnosi v življenju so namreč prepleteni z določenimi vlogami, ki jih v vse smeri odigravamo skozi različne situacije. Na terapiji pa ni nobene skupne preteklosti, klient je brezpogojno sprejet, tak kot je, le s tem, kar na terapijo prinese, in ne glede na vse ves čas ostaja na prvem mestu, ne glede na to, ali gre za individualno, partnersko ali družinsko terapijo, zato je počutje na terapiji tudi izredno prijetno. Marsikdo me vpraša, kako kot terapevtka zdržim s težkimi zgodbami. Večinoma je težka zgodba samo začetek, ki terja razmejitev dogodka iz preteklosti od spominov v sedanjosti, zato ničesar, kar na terapiji sledi, ne more bit več tako hudo. V najhujših primerih klient na terapiji rabi potrditev in moč, da odide. Če omenim le eno malenkost, ki me še vedno prijetno preseneti, je na primer, kako se ljudje spremenijo, ko se počutijo dovolj varno, da začnejo govoriti o sebi brez strahu, kaj bodo dobili nazaj. Neprecenljiv je občutek, ko nekdo začne zaznavati in razumeti, kaj se v njemu dogaja.
Kadar gre za par ali družine, so fascinirani, kako drugače se začnejo medsebojno doživljati, ko postanejo rahločutni in pristni. Potem pa je že možno graditi integriteto, razmejitve, sprejemati lastno odgovornost, krepiti vrline in zaupanje, odnosi pa postajajo kvalitetnejši. Za to so potrebni volja in pogum ukvarjati se s svojo zgodbo, določena mera čustvene inteligence in dovoliti si postaviti se na prvo mesto, narediti nekaj odličnega tudi zase.
Tatjana Sagernik Kovačič