Otožno nam pesmi zvenijo,čeprav smo veseli ljudje
Pričakali smo tretji adventni teden, simbol veselja. Hkrati se nahajamo v enem izmed najskrajnejših kontrastov, ki ga preigravamo skupaj z naravo, saj skozi najtemnejše dni v letu pričakujemo najsvetlejše praznovanje. Kot namerno je moje razmišljanje prekinil zven besed iz radia: Otožno nam pesmi zvenijo, čeprav smo veseli ljudje, in ničesar ne bi moglo bolje osvetliti še en, mnogim nam skupen pojav skrajnih nasprotij, in sicer senzitivno razhajanje med čutenjem in vedenjem koroškega človeka, kot nam iskrivo prepeva Vera Trafela v pesmi Koroško srce.
Res je, Korošci smo radi veseli. Športni, delovni in veseli. Vedno znova si znamo ustvariti priliko za veselje, zberemo družbo, hrano, pijačo in se veselimo že v pričakovanju. Kot nekateri le za božič. A otožno nam pesmi zvenijo, je naše vzdušje ubesedil žal že pokojni M. Šneberger in mojstrsko nadaljeval: čeprav smo veseli ljudje. Je Šneberger spregovoril o tem, da ohranjamo nasmeh na ustnicah tudi ko imamo solze v očeh? Stisko zamaskiramo z nasmehom, saj smo Slovenci, Korošci kleni, močni ljudje? Žalosti vendar ni toliko, da bi se bilo smiselno pogovarjati o tem. Kaj bi tratili čas in maltretirali dušo, ki je zadosti srečna. Zakaj spravljati na plan težko preteklost in trpeti, ko je pa že mimo. Dovolj je, da otožno zvenijo le pesmi. Mar res?
Česar ne upamo spregovoriti, izgovori naš nezavedni svet. Tam niso le občutki in čustva, ampak so tudi sanje, fantazije, nove ideje, umetnine, ki čakajo, da jih spravimo na plan in še polno nepredstavljivega. Ne glede na to, koliko svetlih in temačnih vsebin je v nezavednem svetu, naše misli do tja nimajo dostopa, zato tam ni pretvarjanja, blokad, zanikanja itd. Nezavedni svet je sproščen, zato tudi tako sproščeno nastajajo pesmi, ki prepevajo o žalosti, izdajah, osamljenosti, smrti kot naše najlepše ljudske pesmi.
Predeli za čustva in glasbo se v naših možganih nahajajo tako blizu, da je njuno medsebojno vplivanje neuničljivo. Še takrat, ko zaradi demence človek ne pomni ničesar več, ga prebudi glasba, ki jo je poslušal v mladosti, saj se poveže s čustvenim spominom vzdušja, ki je spremljalo tisti čas. Čustva se shranijo v naše možgane, v naše telo, in ta spomin je tako močan, da ga ne more preseči nobeno zdravilo, tehnologija ali kakšen drug človeški izum.
Kadar občutki niso prijetni, jih namesto ozaveščanja in regulacije tiščimo v nezavedni svet, se trudimo navaditi, da drugače ni možno, in jih skušamo pregnati z garanjem v službah in tovarnah, s tekom maratonov, mahanjem v bazenih, s pehanjem za dosežki, zganjanjem razkola okoli vere in politike, podaljševanjem veseljačenja. Odvisnež od nasilja premlati koga doma, kdo drug izbere odvisnost od dela, afer in spolnosti, večinoma pa še vedno od hrane in alkohola. A tudi ko iz telesa izhlapi zadnja kapljica omame, telo ne pozabi opomniti, da je bila ta tolažba le iluzija in je občutek bolečine še vedno tam. Ne more zbledeti, dokler ga ne vzameš zares in se začneš z njim ukvarjati. Telo nikoli ne laže in ni ga mogoče pretentati. Telo govori resnico, zato je tudi edini lastni kompas, ki nam sporoča, kaj moramo narediti, če ga le slišimo.
Če bi mu prisluhnili, kako bi zvenele naše pesmi? Morda bi žena možu povedala, da tako ne more več životariti naprej, in bi se skupaj vprašala, kaj bosta začela delati drugače. Kako drugače bi bilo, če bi mož vprašal ženo, kaj naj stori, da se doma ne bi počutil več tako neuporabnega. Morda potem ne bi rabili toliko bežati od doma in bi bili vikendi manj divji. Kaj bi rekli otroci, stari starši in ostali?
Neka gospa je rekla takole: »Naša babica je čudovito skrbela za dom. Kljub letom je dela opravljala, kot bi bila mladenka. Kot otrok sem se neizmerno veselila obiskov pri njej in vedno znova sem verjela, da se me bo močno razveselila tudi ona. Pozdravila me je lepo, mirno in v njenih očeh sem videla, da me ima rada, a nikdar me ni objela, kaj šele močno stisnila in razmršila lase, kot to počno nekatere druge mame in babice. Ob njej je bila neka stalna skrb in nezadovoljstvo in ob tem sem se počutila, kot da sem jaz tista, ki mora narediti več, da moram biti boljša. Mnogokrat je sedla, umolknila in le globoko izdihnila. Ta občutek me še danes razžalosti.«
Gospa je s temi besedami pokazala, da je prva v sorodstvu, ki je izbrala drugačno pot kot samodejno nadaljevanje družinske travme. Za otožnostjo se navadno skrivajo nemoč, krivda, biti obupana žrtev, kažemo pa jo večinoma kot prezir, depresijo, utrujenost.
Slovenci se kolektivno precej bolje kot žalosti zavedamo na primer zavisti (foušije). A če bi prisluhnili telesu, bi predelali občutke lastne nesposobnosti, in potem bi bilo možno uvideti, kje so naše še neuresničene moči in potenciali. Ugotovili bi, da za obrekovanjem (šimfanjem) skrivamo občutke lastne nevrednosti. S kričanjem bi prenehali naganjati ljudi daleč stran, ko bi razmejili resnico od lažnih, ponotranjenih prepričanj, da znamo tako malo in potem se ne bi rabili več skrivati za nazivi in grozečimi podobami. Kolektivno smo združeni v teh izredno bolečih ranah in dokler jih ne bomo ozavestili, bomo trpljenje le krepili in podaljševali. Tako jo povsem logično, zakaj se tovrstna patologija v družbi pojavlja premo sorazmerno s stopnjo koruptivnosti. Kjer prevladuje samozavest, zaupanje v svoje sposobnosti, kjer sta inteligenca in uspeh vrednoti, je kupovanje naklonjenosti, glasov in uslužbencev odveč.
Vedno obstaja tudi druga izbira, vedno se lahko odločiš za napredek in postaneš boljši, kot si bil. Kaj bi to pomenilo za adventni čas?
Kako bi lahko zmanjšali razhajanje med čutenjem in vedenjem in bi v času praznovanj pesmi tudi zvenele veselo? Odgovorov je toliko kot ljudi, situacij, občutkov in odnosov. A če strnemo na nekaj bistvenih, bi rekli: odrasli poskrbimo za otroke in ne obratno. Biti iskren v prvi vrsti sam s sabo, tudi če s kom drugim še ni možno biti. Veščina, ki jo nekateri zelo dobro obvladajo, je tudi načrtovanje situacije, ki zate predstavlja stres. K veselju zelo pripomore občutek hvaležnosti, še posebej, ko nimamo česa pričakovati. Najpomembneje pa je načrtovanje tega, kako bomo obdarili tudi sebe in to zavestno izpeljati z največjo možno ljubeznivo naklonjenostjo.
Tatjana Sagernik Kovačič